IGRALČKI SPOŠTUJEMO SVOJE OKOLJE

Prežihov Voranc:

»To, kar človek doživlja v mladih letih,
kar se kali skozi otroško dušo,
to ostane odločilno pri odraslem,
iz tega rastejo nagibi, dejanja.
Če se ti v mladih letih do česar koli
vsadi ljubezen ali pa sovraštvo v srce,
to ostane in se pozneje
vedno v taki ali drugi obliki pokaže.«

Ta misel mi je služila kot nekakšno vodilo pri načrtovanju dejavnosti s področja okoljske vzgoje v skupini IGRALČKI.
V sklopu projekta » Veliki nemarni škornji«, smo se tega perečega problema,  lotili resno in odgovorno, saj je potreba po okoljski vzgoji predšolskih otrok nujno potrebna.
Otrok si v stiku z okoljem ne pridobiva le znanj o naravi, temveč si razvija čustva, mišljenje, oblikuje navade, stališča in vrednote.
Igralčki smo se resneje lotili odnosa do gozda in gob. Prebrali smo prvi del  slikanice o Velikih nemarnih škornjih in se podali na prvo raziskovanje naše BANOVE HOSTE.
O, koliko gobic smo naenkrat odkrili . Prej jih še opazili nismo, ali pa smo jih brezobzirno brcnili. Tokrat pa so naše zvedave očke begale sem in tja po gozdnih tleh, iskali smo jih pod listjem, pod grmički, se navduševali nad njihovo lepoto, še sploh, ko smo opazili prelepo » družinico mušnic«. In se jezili, če smo našli kakšno prevrnjeno.
A nismo prav vedeli, ali so to storili VELIKI NEMARNI ŠKORNJI, ali tisti hudobni stric iz zloženke o gozdnem bontonu. Sicer pa smo dobro poskrbeli zanje. Otroci so jih namreč nežno pokrili z listjem in žugali s prstom nevidnim hudodelcem: » Tako, zdaj pa jih ne boste videli!«
V gozdu pa so otroci opazili tudi velik nered. Smeti!!!!! Kako so bili hudi, ko so pobirali plastične steklenice, odvržene  pod grmovje ali kar na potko. Pa razne papirčke!
In kako so se šele jezili nad glasnimi šolskimi otroki. Joj, kakšno kričanje in nespoštljivo vedenje!
Igralčki pa so se tako trudili, da ne bi prestrašili gozdnih prebivalcev. In koliko zvokov smo slišali naenkrat: šelestenje listkov, ptičje petje, detla, ki je iskal črvičke v drevesu……pa oddaljen zvok žage, letala…pa šepetanje gozda….Na vse te zvoke prej enostavno nismo bili pozorni. Prihrumeli smo v gozd, poiskali veje ali pa jih kar odlomili, tu in tam brcnili gobo in še in še drugih, ne najbolj lepih stvari.

KAKO PA SE ZDAJ OBNAŠAMO?

Vemo, da je gozd dom mnogih živali in ko vstopamo vanj, se tega zavedamo. Poiščemo vrata, vstopimo skoznje in gozd najprej pozdravimo. Nekateri otroci spontano pristopijo k drevesom, jih objamejo in navdušeno povejo, kaj jim je drevo prišepnilo. Po gozdnih stezicah se trudimo hoditi tiho, prisluškujemo zvokom iz okolja, raziskujemo in iščemo, kaj vse se skriva v gozdu.  Iščemo gobice, jih opazujemo, poslikamo, pa želodke in šiške, listke, storže….tudi škratka vneto iščemo, mu nastavljamo pisemca, a ga ne moremo in ne moremo najti. Uh, kako predrami našo domišljijo!!
Opazujemo tudi staro drevo, ki je zbolelo in je vsakič bolj ubogo, polno luknjic. Pobožamo ga in mu zaželimo vse dobro. Zelo radi se tudi poigramo v gozdu, še sploh na starem podrtem hrastu, ki nam nudi edinstven užitek plezanja in guganja na vejah. Kako zabavno je, ko se vsi spravimo na  hlod in hodimo po njem, se prekucnemo na mehka gozdna tla. Nihče ni jezen, polni smo smeha in veselja, polni svobodnega raziskovanja in odkrivanja lepot narave.
Ko odhajamo iz gozda, se vedno poslovimo in zahvalimo, ker nas je sprejel in se nam dovolil igrati v njem. Pomahamo mu v slovo in kot zanalašč takrat vedno malo zapihlja veter in videti je, kot da bi nam tudi gozd pomahal v slovo.

Vesela sem, da smo uspeli vzpostaviti drugačen, spoštljivejši odnos do narave, ki nas obkroža.  
Bogato naravno okolje, v katerem se nahaja naš vrtec nam nudi obilo možnosti in priložnosti za učenje v naravnem okolju. Otroci enostavno potrebujejo nenehen stik z naravo, saj jo lahko samo preko doživljanja narave tudi spoznavajo, občudujejo, varujejo in se k njej nenehno vračajo.

Zato se najbolj razveselim, ko me otroci  kar tako, nenadoma, sredi kakšne dejavnosti  vprašajo:
» Vzgojiteljica Ruth, kdaj pa bomo odšli v gozd pogledati naše gobice?«

Za Igralčke zapisala vzgojiteljica  Ruth Gramec