December se počasi izteka, novo leto že trka na vrata in novoletna darila so glavna tema pogovorov naših malčkov.

Jaz pa sem želela s svojimi Igralčki začutiti ta čarobni mesec drugače kot doslej. V duhu drugačnih pričakovanj, drugačnih želja……Vedela sem, da pred mano stoji težka naloga. Otrokom ni mar za tiste, ki nimajo igrač, ki nimajo staršev, ki nimajo hrane, ne obleke, stanovanja. Oni to vse imajo, takšen svet edinole poznajo, ne razumejo stvari, ki jih ne vidijo. Zato sem začela počasi, se z njimi veliko pogovarjala, jim brala zgodbe, ki se ne končajo vedno tako pravljično in jih korak za korakom pripeljala do razmišljanja o drugačnem svetu.  Svetu, ki je tako blizu nas,a ga mnogi še kar zanikamo. Tudi odrasli.

V ta namen smo si  najprej izdelali  čisto posebno stekleničko želja, v katero smo šepetali svoje želje in to takšne želje, ki se jih ne da prijeti v roko, s katerimi se ne moreš igrat….a te neizmerno osrečijo, če se uresničijo. Kar nekaj časa smo » vadili«, saj je bilo otrokom to težko razumeti.

Stekleničko  smo obesili na drevo želja, ki krasi našo igralnico.

Kako nestrpno smo pričakovali, ali se bo uresničila naša skupna želja, da bi našega Jakca obiskala njegova mamica! Za pomoč smo prosili celo škratka, ki nas je presenečal s svojimi pisemci na adventnem koledarju. In pravljično vilo, ki nam je prinašala pravljice. In vsak dan šepetali in šepetali naše želje in držali figice, da naše želje odletijo v vesolje in se nam vrnejo izpolnjene. Še pismo smo napisali, ga odnesli v gozd, obesili na star hrast in si močno, močno zaželeli, da bi ga našla Jakčeva mamica.

In nekega dne se je zgodilo! Dobili smo obvestilo našega prazničnega škrata. Povedal je, da je prosil svoje gozdne pomočnike, naj pomagajo, saj imajo Igralčki najlepšo željo na tem svetu. Ti so z veseljem priskočili na pomoč in jo kmalu našli. Revica je bila tako vesela, da je v svoji votlinici takoj sedla za mizo in nam odpisala. Kako je bil naš Jakec vesel in kako so našim malčkom zasijale oči od ponosa, da jim je uspelo narediti nekaj lepega. In seveda tudi od pričakovanja! Ali bo res prišla? Ali nas bo vesela? Ali bo želel Jakec z njo nazaj v gozd? Kako naj jo pogostimo?

Vsa ta vprašanja so nam rojila po glavicah, a ker smo bistri, smo hitro našli rešitev.

SPEKLI BOMO MEDENE PIŠKOTE! Medvedki imajo radi med in če ga damo v piškote, bo mama medvedka sigurno z veseljem ugriznila vanj. Takoj smo se lotili dela.

Prinesli smo si vse potrebne sestavine in začela se je peka.  Tehtali smo, gnetli, svaljkali, oblikovali……..Seveda brez poskušanja sladkih čokoladnih mrvic tudi ni šlo.

Vse je dišalo , cela šola se je ovila v omamne dišave, ko smo piškote pekli.  Hmmm, kako so bili dobri, ko smo jih nekaj poskusili.

Nestrpno smo čakali petek! Tudi Jakec je bil ves na trnih! In nenadoma, sredi naših vragolij na preprogi, je potrkalo na vrata! Tok, tok, tok!

Vse oči so se zazrle v vrata, srčki so hitreje bili!

Kdo trka?

Radovednost je dosegla vrhunec, ko so se vrata počasi odprla in…………………..

Vstopila je čisto prava mama medvedka, s košarico v šapi, vsa neučakana, da po dolgem času spet objame svojega sinčka, za katerega je mislila, da ga nikoli več ne bo videla. Joj, kako čustveno se je naš Jakec privil v njeno naročje! Mamica je bila presrečna, naši otroci pa tudi. V zraku je bilo začutiti neko posebno energijo, energijo, ki nas je ovijala s prav posebno toploto . Ta toplota je ogrela naše srčke, nas napolnila z veseljem in radostjo, vsi smo bili vzhičeni nad srečanjem mamice in sinka. In še prav posebej ponosni sami nase, saj smo bili ravno mi tisti, ki smo največ prispevali k tem lepem trenutku.

Takoj smo jo povabili na preprogo, kjer se je z njo

seveda največ pogovarjal Jakec.

Takoj ji je povedal, da je srečen pri Igralčkih, da lepo skrbijo zanj, otroci pa so povedali, da je pravi nagajivec. Venomer nam nagaja in ponavlja besedi ČOKOLADA, MARMELADA, pa smrči v svojem brlogu, je pravi zaspanec, opreza za piškoti in še in še.

Jakec je bil obiska resnično vesel, mamico je ljubčkal, jo objemal,skakal v naročje, ji želel vse naenkrat povedati……. ampak z njo pa se ni želel vrniti v gozd. Malo se je namreč že razvadil, premrzlo mu je v gozdu.  No, mamica je bila malo žalostna.  A potolažena, ko je videla, da mu ničesar ne manjka. Povedala nam je tudi, kako se je zgodilo, da je izgubila svojega sinka, kaj dela v gozdu, katere prijatelje ima. Smo pa mamici obljubili, da ji bomo večkrat pisali, spomladi pa jo bomo vsi skupaj obiskali na njenem domu v gozdu.

Tako potolaženo smo povabili še na prigrizek, ji podarili košarico z medvedkom iz piškotov in sliko njenega Jakca.

In prišel je čas slovesa! Bilo je tako ganljivo, da smo skoraj zajokali! A tolažila nas je misel, da se bomo kmalu spet srečali. Jakec je umirjen zaspal v svoji posteljici, kamor ga je položila mamica, mi pa smo še malo sedeli za mizo, grizljali piškote in podoživljali dogodek.

Bilo je prelepo doživetje! Verjamem, da nam bo vsem ostalo v lepem spominu in bo vedno  na nek način prisotno v naših srčkih.

Za Igralčke zapisala vzgojiteljica Ruth Gramec