|
Mali medvedek se je zbudil in svet je bil bel. Vse je bilo neskončno belo in tiho. "Kam so šle pa vse barve?" je milo zajokal, kajti še nikoli ni videl tako belega in tako zimskega sveta. Njegovo milo jokanje pa so slišale vse gozdne živali, ki so prihajale z majhnimi darilci, da bi ga potolažile. "Za sneženo drevo so," je rekel ris. "Tako se bomo spominjali toplega žarenja jeseni in ognjenega sončnega zahoda na večernem nebu." Nato je priskakljala veverica in k njegovim nogam nežno položila vejico bodike. Njene jagode so kot kapljice rdeče barve pordečile sneg. "Spominjale nas bodo na cvetje in sadeže iz gozdov in polj," je rekla veverica. Priletela je še šoja, ki je v kljunčku stiskala nekaj svojih peres. "Moja peresa so modra kot poletno nebo in žuboreča voda rek," je rekla šoja. Iz ledenega gozda je nagajivo pritekla kuna, ki je medvedkovi zbirki dodala dlačice svojega žametnega kožuščka. "Moje dlačice so rjave kot zemlja, ki zdaj počiva pod snežno odejo," je rekla kuna. Skozi debeli sneg je počasi pricapljal zajček in pred začudenega medvedka položil zelene poganjke. "Moje darilo naj nas spomni na zeleno pomlad, na novo življenje po zimskem spanju," je rekel zajček. Prikorakala je srnica in na hrbtu prinesla kupček kamenčkov. "Barva kamenčkov je večna kot barva gora in nevihtnih oblakov, ki se valijo po nebu," je rekla srnica. Majhen vrabček, obložen s storži, se je spustil na bližnjo vejo. "Prinesel sem, kar sem mogel. Tako ne bomo pozabili žita, ki vse poletje zori na polju za gozdom," je zaščebetal vrabček. Polarna lisica je prinesla ledene sveče, ki so se v srebrni zimski svetlobi bleščale kot velike dežne kaplje v soncu. Polarna lisica se je nenadoma domislila in vzkliknila: "Okrasimo snežno drevo! Ti, mali medvedek, pa boš pazil nanj! Tvoj temni kožušček nas bo spominjal na skrivnostno temino noči!" Ko so okrasili snežno drevo, se jim je zadnji približal severni jelenček. Na verižici okoli njegovega vratu se je bleščala zlata zvezda, ki mu jo je nekoč podarila Luna. Severni jelenček je ukazal: "Obesite zlato zvezdo na vrh snežnega drevesa! Njena svetloba bo dosegla vsa bitja sveta. Naj se zberejo in poveselijo, naj se v tem čarobnem času poklonijo naravi, miru in prijateljstvu!" In od takrat naprej, vsako leto ob istem času, vsa živa bitja širom sveta tako tudi naredijo. (Caroline Repchuk, JOsephine Martin, priredila Ančka Pomarančka) ZAJČEK IN REPA (ruska pravljica) Snežilo je in snežilo ves dan in vso noč. Polja in bregove je pokril visok sneg. Zajček je bil strašno lačen in je šel, da bi si poiskal kaj za pod zob. Zelo je bil srečen, ko je našel dve repi. Eno repo je zajček pojedel, drugo pa je vzel s seboj. Mislil je: "Tako zelo sneži in tako je mrzlo! Prav gotovo je osliček lačen in nima kaj jesti. Nesel mu bom repo." Zajček je stekel k osličkovi hiši, toda oslička ni bilo doma. Zajček mu je položil repo na mizo in odšel. Tudi osliček je šel iskat hrano. Našel je dva krompirja in se zadovoljen vrnil domov. Ko je odprl hišna vrata, je na mizi zagledal repo. "Le od kod je prišla ta repa?" se je spraševal. Potem je pojedel krompir in pomislil: "Tako zelo sneži in tako je mrzlo. Prav gotovo je jagnje lačno in nima kaj jesti. Nesel mu bom repo." Osliček je stekel k jagnjetu, toda jagnjeta ni bilo doma. Osliček mu je položil repo na mizo in odšel. Tudi jagnje je šlo iskat hrano. Našlo je zeljnato glavo in se zadovoljno vrnilo domov. Ko je odprlo hišna vrata, je zagledalo repo. "Le od kod je prišla ta repa?" se je vprašalo. Potem je pojedlo zeljnato glavo in pomislilo: "Tako zelo sneži in tako je mrzlo. Prav gotovo je srnica lačna in nima kaj jesti. Neslo ji bom repo." Jagnje je steklo k srnini hiši, a srne ni bilo doma. Jagnje je položilo repo na mizo in odšlo. Tudi srna je odšla iskat hrano. Našla je sveže listje in se zadovoljna vrnila domov. Ko je odprla hišna vrata, je zagledala repo. "Le od kod se je vzela ta repa?" se je vprašala. Potem je pojedla sveže listje in pomislila: "Tako zelo sneži in tako zelo mrzlo je. Prav gotovo je zajček lačen in nima kaj jesti. Nesla mu bom repo." Srna je stekla k zajčkovi hiši, toda zajček se je do sitega najedel, legel je v posteljo in trdno zaspal. Srnica ga ni hotela buditi in je položila repo na njegovo mizo ter odšla. Ko se je zajček zbudil, si je začuden pomel oči: "Presneto! Ali prav vidim? Repa je spet na moji mizi?" Premišljeval je in preudarjal, potem pa si je rekel: "Mislim, da mi je repo prinesel kak dober prijatelj." In jo je pojedel, neznansko dobra se mu je zdela in nadvse mu je teknila. Dober tek! NEKOČ JE NEKJE ŽIVELA MAJHNA PUNČKA Vsak dan se je gledala v svoje zlato ogledalo in si česala svoje dolge kodre. Vsak dan je postajala večja in njeni kodri so bili vsak dan bolj polni. Vsak dan je pomežiknila svoji podobi v ogledalu, se obrnila na peti in odkorakala iz belega gradu na zelene poljane. Nekega dne pa je prišel velik vihar, ki se je zaletaval v stene dvorca in po nekaj krepkih udarcih v beli marmor se je palača stresla in s sten pometala vse, kar je bilo na njih. Tako je na tleh pristalo tudi to dekličino ogledalo. Razbilo se je na tisoče koščkov. Tako se punčka ni več mogla gledati vsak dan v svoje zlato ogledalo. Ni mogla več vsak dan videti, kako je zadovoljna, kako je lepa ... Besno je po celem dvorcu iskala koščke ogledala, da bi ga zlepila skupaj; pri tem pa je pozabila na vsakodnevno rutino česanja svojih svilenih las. Njeni kodri so se prepletli s prašnimi pajčevinami in lepljivimi ostanki prejšnjih dni. Vsak dan je posvetila iskanju, beganju in spraševanju - zakaj? Tako zelo si je želela še enkrat videti svojo srečno in lepo podobo v ogledalu. Vendar ni in ni mogla najti vseh koščkov. Tako je postajala vsak dan bolj in bolj žalostna. Njen oče ji je obljubil drugo ogledalo, tisoč drugih ogledal, celo sobo, polno ogledal ..., ona na ni hotela. Želela je le tisto ogledalo, kjer je bila že toliko dni svoje mladosti videti tako lepa in srečna. Po dolgem času je končno našla zadnji košček. Izčrpana je z okrvavljenimi prsti dodala še zadnje stekelce v mozaik in se počasi sesedla na tla. Zdaj je dosegla svoje. Nič več ni manjkalo. Imela je vse. Dvignila se je na tresoče noge in pogladila svojo umetnino. Zdaj je prišel trenutek, ki ga je čakala tako dolgo časa ... Zbrano se je zazrla v ogledalo in čakala. Tiho je strmela predse čakajoč, da se ji bo ogledalo nasmehnilo, da jo bo na steni čakala podoba srečne in čudovite deklice, ki se igra s svojimi kodri. Zgodilo se ni nič. Podoba v ogledalu je srepo strmela predse, o svilnatih kodrih nihče ob tej zmrščeni grivi ni upal niti misliti ... in kar je bilo najbolj trdo ... podoba v ogledalu ni pomežiknila, ni brezskrbno pozdravila novega dneva. KONEC SI USTVARITE SAMI ..., KAKOR VAS JE VOLJA. Morda je bila deklica ena tistih, ki je ugotovila, da je tista črnina v očeh te podobe v ogledalu pravzaprav črnina v njej ... Lahko je bila ena tistih, ki si je potem marljivo razčesala lase, nabrala šopek sončnic in pomežiknila vrabčku na njenem oknu ... ZRCALCE Na ledini gozdne jase je ležalo zrcalce. Kdo ga je izgubil, se ne ve. Morda pastirica, ki je hodila tam mimo s čredo, morda lovec, ki je sedel tamkaj v travo, da se odpočije, morda otroci, ki so se kdaj znašli tam - kdo bi vedel. Zrcalce je bilo torej tu, v njem so se ogledovali zdaj nebo, zdaj sonce, zdaj vejevje, zdaj oblak, zdaj ptice, ki so letele nad njim ... Nekega dne pa pride tam mimo zajec. Opazi zrcalce, se pogleda vanj in zagleda svoja ušesa, brke, oči ... "Oh, saj to je moja slika. Samo da se ne morem spomniti, kdaj sem jo izgubil ..." V tem skoči z bližnjega drevesa veverica. Skok - skok - skok in že je pri zajcu in zrcalcu. "Kaj si našel?" "Svojo sliko. Samo na noben način se ne morem spomniti, kdaj naj bi jo izgubil." "Daj, naj pogledam!" Veverica pogleda v zrcalce in vidi svojo podobo. "Kako moraš reči kaj takega! Mar ne vidiš, da je to moja slika? Na, poglej bolje!" Zajec spet pogleda in spet vidi svojo sliko. "Neumnost! Ti nisi pri pravi! Mar ne vidiš na sliki mojih lepih, velikih in dolgih ušes!" Medtem pa ko se zajec in veverica tako prepirata, prileti z bližnjega drevesa šoja. "Čemu se prepirata?" "Našel sem svojo sliko," reče zajec, "a veverica trdi, da je to njena slika. Gotovo ni nekaj prav z njenim vidom." "Z mojim vidom je tako, kot le mora biti," reče veverica, "a zajcu se ne kaj meša v glavi, če lahko trdi, česar ni. To je moja slika. Na, poglej še ti in potrdi, da je res, šojica:" Šoja pogleda in vidi svojo sliko. "Eh, eh, pa sta mi zares oba čudne pameti! Kako se morata prepirati, ko pa je to moja slika. Le kaj vama je? Ali ne vidita, da na njen mojega kljuna, kljuna, ki ga nima nobeden od vaju?" To sliši medved, ki gre tam mimo. Približa se, da vidi čemu prepir. "Kaj pa se je zgodilo? Čemu takšen krik?" vpraša medved. "Našel sem svojo sliko," reče zajec, "a prišla je veverica in trdi, da je to njena slika, nato pa je prišla tudi šojica in tudi ta pravi, da je slika z gozdne jase njena." "Ni res," ugovarja veverica." "Medved, ne poglej, pa boš videl, da je to res moja slika." "Kakšna neumnost!" se razjezi šoja. "Le kako morata trditi, da je slika njuna, ko pa je moja in nikogar drugega. Na njej se lepo vidi moj kljun. NO, ali ima kateri od njiju kljun?" Medved vzame zrcalce, pogleda in se nasmeje, tako hrupno in glasno, da zaječi ves gozd. "Bedaki, bedaki! Ha - ha - ha - ha - ha! Saj se prepirate zaradi moje slike. Poslušajte: naj še kateri od vas samo drzne reči, da je to njegova slika. To je moja slika!" se odreže medved. Seveda si ne zajec, ne veverica in ne šoja ni upal oporekati medvedu velikanu. Medved hitro pograbi zrcalce, odraca v gozd in odide naravnost domov v svoj brlog. V hiši so bili medvedova žena in njuna dva medvedka. "Poglejte!" že s praga zakliče medved. "Našel vam je zajec v travi na gozdni jasi mojo sliko, pa je prišlo med njim, veverico in šojo do prepira. Vsakdo izmed njih je trdil, da je slika njegova, dokler nisem prišel tam mimo jaz, pogledal in takoj videl, da je to moja slika. Nate, poglejte!" Pogleda v zrcalce medvedova žena in reče: "Ja, seveda! To je medvedja glava. Le kako so mogli trditi nekaj tako neumnega!" Lepo po vrsti pogledata tudi medvedka in vsak posebej izjavi: "Saj to si ti, očka, ko si bil še majhen kot midva, nikakor pa to ni ne zajec, ne veverica, ne šoja!" "Tako je, tako, sinka moja. Vidva sta še majhna in vidita še vse pomanjšano, precej se ve, da sta moje pameti in moje krvi!" In medved obesi zrcalce na steno. (avtor Grigor Vitez) SVETLANA MAKAROVIČ- PRAVLJICA: POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM
Medved je dobil za rojstni dan velik rdeč dežnik. Komaj je čakal, da bo začelo deževati. In res se je nekega sobotnega popoldneva ulil dež. Medved je ves vesel razprl dežnik in šel v gozd.
Nasproti mu je prišla stara lisica. Tudi ona je imela dežnik. »Dober dan, gospa!« Je prijazno pozdravil medved, lisica pa ga je samo strogo pogledala in ni niti odzdravila. Medved je skomignil in šel dalje. Pa je srečal srnico. Bila je čisto premočena in se je tresla od mraza. Gledala ga je z velikimi plašnimi očmi, rekla pa ni nič. Medved jo je nagovoril: » Stopi no pod moj dežnik, srnica! Kjer je prostora za enega, ga bo tudi za dva.«
Srnica ga je hvaležno pogledala in stopila k njemu. »Prosila sem že lisico, da bi me vzela pod svoj dežnik,« je rekla » pa me ni hotela niti slišati!« » No, že dobro,« je rekel medved pa sta šla naprej. Srečala sta zajčka čisto premočenega in premraženega. Pa je rekel medved: » Brž k nama pod dežnik, zajček! Drugače se boš prehladil.« »Hvala, medved,« je rekel zajček, » prav rad! Veš, prosil sem že lisico, da bi me vzela pod dežnik, pa me je samo grdo pogledala.« »Kjer je prostora za dva, ga bo tudi za tri,« je rekel medved pa so šli naprej.
Srečali so veverico. Čisto je bila mokra in rep je imela ves zlepljen od dežja. Medved je zaklical: » Kar k nam pod dežnik, veverica! Kjer je prostora za tri, ga bo tudi za štiri!« »Kako si ljubezniv, medved!« je rekla veverica in se stisnila pod dežnik. »Čisto drugače kakor lisica!«
Šli so naprej. Pa jim je nasproti pritekla miška in zacvilila: »Medved, medved, vzemi me pod dežnik! Lisica me je napodila!« »Seveda, miška!« je rekle medved. »Kjer je prostora za štiri, ga bo tudi za pet!« Miška je smuknila pod medvedov dežnik in tako so bili vsi lepo na suhem. Bili so prav dobre volje in so peli vso pot. Medved pa je zraven prav debelo brundal. Dež je pojenjal, posijalo je sonce. Živali so se še enkrat zahvalile medvedu in se razšle. Medved je zaprl svoj rdeči dežnik in zadovoljen odhlačal domov.
Drugi dan je bila nedelja. Po gozdu je hodila lisica in zehala. »Oh, kako je dolgčas,« je vzdihovala, »kako mi je dolgčas!« Tedaj je zagledala srnico. »O, srnica!« jo je poklicala lisica. » Delaj mi družbo!« » Ne utegnem!« jo je zavrnila srnica, » k medvedu grem na obisk!« In že je ni bilo več. Lisici se je povesil nos. Pa je pritekel zajček. »Delaj mi družbo!« ga je poklicala lisica. » Ne utegnem, gre obiskat prijatelja medveda!« je zaklical zajček in že ga ni bilo več. Lisici se je še bol povesil nos. Takrat je priskakljala mimo veverica. »Glej jo, veverico!« se je razveselila lisica. »Delaj mi družbo!« »Kje pa utegnem!« je hladno odgovorila veverica. »Mudi se mi k medvedu!« in že je ni bilo več. Lisici se je nos tako povesil, da je sploh ni bilo spoznati. Pridrobnela je miška. » Vsaj ti mi delaj družbo,« jo je poprosila lisica, miška pa se je začudila: » Saj ste res vi, gospa lisica! Komaj sem vas prepoznala, ko imate tako dolg nos! Ampak zdajle nimam časa, veste, moram na obisk k prijatelju medvedu!« in že je ni bilo več. Lisica je legla na tla, glavo je položila na tace in je ves popoldan pela žalostne žalostne pesmi.
|
